»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«

»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«

»Nagrada je velika čast in hkrati velika odgovornost ... za pričevanje, ne nujno v smislu mojega pisanja, ampak pričevanja z vestnostjo in iskrenostjo do sveta.«

»V njenem delu ni ničesar, kar bi kazalo na antisemitizem.«

»Postarati se pomeni zbledeti, biti prosojen.«

»Moralna obveznost vsakega človeka vesti je, da zavrne normalizacijo odnosov z državo Izrael.«

»Moja mama je morala postati zgodba, da se jaz lahko počutim manj sama in zlagana …«

»morda mešanica literature, sociologije in zgodovine«

»Annie Ernaux očitno verjame v osvobajajočo moč pisanja. Njeno delo je brezkompromisno in napisano v preprostem, čistem jeziku. In ko z velikim pogumom in kirurško ostrino razkrije agonijo izkušnje razreda, opisuje sram, ponižanje, ljubosumje ali nezmožnost videti svoj pravi jaz, doseže nekaj občudovanja vrednega in trajnega.«